Sto dvajset let Češke koče na Spodnjih Ravneh nad Jezerskim
Junija 1897 je bila v Pragi ustanovljena podružnica Slovenskega planinskega društva (SPD). Češki kapital je bil na takratnem Kranjskem precej močan in je sklenil po slovenskih planinah po avstrijsko nemškem zgledu graditi svoje planinske koče. Pod severnimi Grintovci na Ravneh so sklenili zgraditi češko razpoznavno planinsko kočo. Ni bilo enostavno; da so se na tem področju začela odpirati vrata Čehom, so velike napore vložili: zaslužni raziskovalec Savinjskih Alp in tudi jezerskih gora prof. dr. Johannes Frischauf, tudi častni član Slovenskega planinskega društva in častni občan Jezerskega, Fran Kocbek, načelnik savinjske podružnice SPD, A. Lando, gradbeni svetnik iz Prage, in ključni odločujoči za gradnjo nove planinske koče jezerski župan in deželni poslanec Franc Muri. Posest, kjer naj bi se koča gradila, je bila namreč last Občine Jezersko. Julija 1898 so se ti možje ponovno srečali in se povzpeli na Zgornje Ravni pod Grintovcem in Dolško Škrbino, na nadmorsko višino 1843 metrov, koder naj bi bila lokacija za novo Češko kočo. Po gorski modrosti in izkušnjah in še vedno velikih količinah snega so se odločili, da zaradi varnosti pred plazovi določijo mesto postavitve dobrih dvesto metrov nižje, na 1600 metrih – in to je bila dokončna lokacija Češke koče. Priprave in dela so z vso vnemo stekla. Naprej so zgradili kolovozno pot mimo kmetije Makek do Štularjeve planine, začel se je posek macesnov, pripravili so tudi dve apnenici za kuhanje apna, postavili zavetišče za delavce. Posodobili so tudi planinsko, dokaj zahtevno pot z Gornjih Ravni na Mlinarsko sedlo, ki jo je že leta 1875 trasiral in usposobili za prehod dr. Frischauf z lovcema, Jezerjanoma Antonom Murijem in Antonom Šenkom - Makekovim. Izjemno zahtevno opravilo pa je bil prenos gradbenega
materiala s Štularjeve planine do gradbišča Češke koče. Kot so zapisali, je celoten strošek izgradnje in opreme za Češko kočo, znašal trideset tisoč kron. Slavje ob odprtju Češke koče pa je bilo
26. julija 1900. Za prvega oskrbnika je bil izbran domačin Jernej Krč, alpinist in gorski vodnik. Glavno besedo ob odprtju je imel načelnik češke podružnice SPD univ. prof. dr. Karel Chodounsky. Prisotnih je bilo skoraj tristo udeležencev, med njimi je z veliko častjo pozdravil župnika Jakoba Aljaža in praškega župnika Šitlerja, ki sta novo kočo tudi blagoslovila. Veliko pozornost je doživel pozdrav načelniku Osrednjega Slovenskega planinskega društva Francu Orožnu in ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju. Planinske prijateljske pozdrave so prejeli načelniki kranjske podružnice SPD Janko Majdič, radovljiške Hugon Roblek in drugi predstavniki planinski podružnic iz Kranjske, Koroške in Češke. Posebnih javnih zahval v pozdravnem nagovoru pa so bili deležni jezerski župan in deželni koroški poslanec Franc Muri, najbolj zaslužen za postavitev Češke koče, Fran Kocbek, prof. dr. Johannes Frischauf in jezerska domačija Šenk - Makekovi. Češki planinci so v slovenskih gorah
leta 1909 zgradili še kočo v Koritnici v Julijskih Alpah, gradnjo tretje pod Jezerskim sedlom nad Skutinim ledenikom Ledinah pa jim je preprečil začetek prve svetovne vojne. Po koncu vojne so bile
vse postojanke prenesene in večinoma odkupljene so prešle v last Slovenskega planinskega društva. V času druge svetovne vojne je bilo požganih precej planinskih postojank SPD. Na seznamu za
požig je bila tudi Češka koča, a se to ni zgodilo, zahvaljujoč sreči in zaslugi domačina, župana, alpinista in gorskega reševalca Vinka Tepine. Tudi pozneje se je ohranila v izvirni podobi. Po vojni je
bila Češka koča leta 1946 dodeljena Planinskemu društvu Kranj, leta 1952, ko je bilo ustanovljeno Planinsko društvo Jezersko, so jo brezplačno prenesli nanj, pozneje pa na Občino Jezersko, ta pa je
sklenila pogodbo o upravljanju z domačim planinskim društvom. Več kot pol stoletja je Češko kočo oskrbovala jezerska družina Andreja Karničarja, očeta vrhunskih alpinistov. Češka koča privablja slovenske pa tudi avstrijske, češke in druge obiskovalce. Ni samo izhodiščno mesto za vzpone na Kočno, Grintovec s prehodi čez Ledine mimo Kranjske koče na Solčavsko v Logarsko dolino, na Kranjsko stran na Kokrsko sedlo do Cojzove koče, temveč je bila še posebej v času "romantičnega alpinizma" tudi odlično izhodišče za plezalne vzpone v ostenjih Dolgega hrbta, Grintovca, Dolške škrbine, v kateri je bila med drugimi vzponi šele v letu 1967 končno preplezana tudi dolgo časa osvajana znamenita smer Zajeda Ekar-Jamnik.
Zapisal: Franc Ekar
Na fotografiji: Otovritev Češke koče, leto 1900
Vir: PrJezer, oktober 2020
