(objavljeno v glasilu PrJezer, marec 2022)
Kratek opis nastanka postaje, ki ga je ob ustanovitvi GRS Jezersko leta 1992 zapisal Luka Karničar.
Postaja GRS je bila na Jezerskem ustanovljena na pobudo centrale GRS na Jesenicah že pred 45 leti. Ekipa je štela nekaj čez deset članov, vodil pa jih je znani alpinist in reševalec Pavle Kemperle. Ker pa je bil službeno premeščen in je odšel v Kamnik, je delo postaje po letu 1952 zamrlo. Niso pa se prenehale nesreče. V 60. letih se je v delo GRS postaje Kranj aktivno vključil že takrat oskrbnik Češke koče Andrej Karničar. Tako je bil pri vsem reševalnem delu zadnjih 30 let v naši dolini aktivno udeležen in še vedno je prav na tem področju zelo aktiven. V 70. letih se je članom GRS priključil – takrat službujoč na Jezerskem – Miloš Bregar. Z aktivnostjo gorskega reševalca – inštruktorja Joža Žvoklja pa je bila najprej bistveno oživljena alpinistična dejavnost, ob tem pa seveda tudi gorsko reševanje.
Leto 1975, ki je bilo z nesrečo helikopterja v Vadinah zelo tragično za kranjsko postajo, je naša generacija prvikrat številno sodelovala pri reševanju. Najprej v zahtevnem spustu ponesrečenega s Kremžarjeve poti in nekaj ur kasneje v nočni iskalni akciji za ponesrečenim helikopterjem. Potem smo bili redno vključeni v vsaki akciji v naših gorah, seveda pod budnim očesom Joža Žvoklja. Pomagali smo tudi pri popravilih poti, hiteli po pomoč in obveščali. Težke izkušnje pa sta doživela tudi dva naša alpinista, ki sta se ponesrečila v severni steni Triglava. Reševanje v steni – ponoči
v dežju z nevihtami – je bilo dejanje, ki je tudi določilo našo pot. V svojih alpinističnih vrstah pa smo doživeli tragedijo v zimski Kočni, ko so reševalci prinesli v dolino prijatelja Denča. Vse to, kar so drugi reševalci nesebično žrtvovali za nas, nas je še posebno prikovalo v to zahtevno in humano delo. Vse več izkušenj in spoznanj, da samo hitra pomoč brez potrebne opreme ne zaleže veliko, je vodilo k temu, da se moramo vključiti v organizirano delo kranjske postaje GRS. Nekako počasno dogovarjanje je prehitela tragedija Nizozemcev v Kočni leta 1986. Takrat bi bila naša pomoč uspešnejša – če bi bilo vsaj obveščanje bistveno bolje urejeno in bi bila na voljo primerna oprema. (Nekaj teh problemov nas tare še sedaj.) Najprej je bilo v postajo Kranj vključenih osem alpinistov,
nato še trije in kasneje še dva. Z načelnikom Emilom Herlecem smo iz leta v leto bolje sodelovali, še intenzivnejše pa so bile naše vezi z inštruktorjem Zvonetom Korenčanom, ki je skrbel za naše tehnično znanje zagnano in zelo kvalitetno. Vsaki naši prošnji za predavanje ali tečaj prve pomoči se je vedno ljubeznivo odzval in kadarkoli je prišel iz Ljubljane tudi prof. dr. Matija Horvat. To sodelovanje ter kljub oddaljenosti redno obiskovanje postajnih izobraževanj v Kranju je prineslo devet opravljenih izpitov za reševalce. Število nesreč pa je vztrajno naraščalo. Vsako leto štiri do pet
nesreč, lani pa kar osem, so dejstva, ki so zahtevala tudi vse več organizacijskega dela – tu pod gorami, kjer se vse to dogaja. Seveda pa za organizacijo niso dovolj le objektivne potrebe, tu je bilo še vseh 14 članov – zavzetih, da poleg reševanja prevzamemo tudi organizacijsko delo. Več kot šest let delovanja v postaji Kranj nam je dalo bogate izkušnje in menimo, da nam to lahko daje samozavest, saj smo stkali toliko osebnih vezi, da v kakršnikoli večji akciji sodelovanje ne bo prav nič vprašljivo. Danes, ko tudi uradno postajamo postaja GRS Jezersko (na osnovi sklepa komisije GRS pri PZS, 6. 5. 1992) se postaji Kranj iskreno zahvaljujemo za znanje in izkušnje ter želimo še naprej kot tudi z drugimi postajami in ostalimi specializiranimi službami strokovno in prijateljsko sodelovati.
