Na današnji dan pred 60 leti se je rodil Davo, naš najbolj prepoznaven in močno zaveden Jezerjan, za mnoge ikona, vzornik in tisti, ki je ime majhne alpske vasice in naše države ponesel v širni svet.
Davotova smučarska in planinska doživetja v krogu družine in s številnimi jezerskimi vrstniki predstavljajo srčiko njegovega celotnega življenja.
Bil je del izjemne generacije jezerskih alpskih smučarjev pod Vinkotovo trenersko palico, iz katere je napredoval v državno reprezentanco vse do članske konkurence. Svoje smučarsko znanje je nato celo življenje prenašal naslednjim generacijam. Bil je učitelj in trener alpskega smučanja v domačem klubu, drugih klubih in v različnih selekcijah slovenskih reprezentanc. Vsi smo stiskali pesti za Furusetha, ko je za njega pripravljal smuči. Ves čas pa je bil res strasten tekmovalec med veleslalomskimi vratci, če je le bila priložnost.
Davotov alpinistični opus je izjemen, tako po količini (prek 2000 alpinističnih tur, med katerimi je več kot sto prvenstvenih), kot po raznovrstnosti (klasike, prosto plezanje, tehnično plezanje, soliranje, himalaizem, turno in alpinistično smučanje) in kvaliteti. V svoji prvi knjigi Alpinizem, samoljubje, ljubezen je zapisal »Ljubezen do sočloveka, svojih otrok, domovine, Boga in do skrajnih naporov sem se navadil imenovati Alpinizem.« Med njegovimi vzponi v skali najbolj izstopajo solo ponovitve Zavernikove (VI, A3), Jernejevega stebra (VI), Stebra jutranje zarje (VI) in Bonatijevega stebra v Druju (VI, A2). Med alpinističnimi spusti pa Sinji slap pod Češko kočo, Spominska Nejca Zaplotnika v Kočni, Fritsch Lindenbach v Dolški škrbini, ki je najtežja smučarska smer v Sloveniji, po severovzhodni steni Eigerja in vzhodni steni Matterhorna. Bil je med začetniki tekmovalnega turnega smučanja v Sloveniji. Prvenstveno smučanje z Anapurne je bila le odlična priprava na spust, s katerim je stopil na alpinistični Olimp in ob katerem je izrekel preroške besede: »Rodil sem se zato, da bi smučal z Everesta«. S tem je uresničil svoje sanje in udejanjil samega sebe; ime Jezerskega pa z največjimi črkami zapisal v anale največjih človeških dosežkov. Do leta 2006 je nato opravil tudi smučarske spuste z vseh ostalih najvišjih vrhov kontinentov. S svojimi dosežki je več kot desetletje užival status slovenskega vrhunskega športnika in prejemal najvišja državna in mednarodna priznanja in odlikovanja (Športnik leta, Bloudkovo priznanje, Red za zasluge Republike Slovenije).
Davo je postal pripravnik GRS leta 1986 v Kranju, ko je po tragediji nizozemskih planincev v Kočni prevzel vodenje jezerske reševalne skupine. Davo je ustanovni član Postaje GRS Jezersko. Leta 1996 je opravil izpite za gorskega reševalca. Samo dve leti kasneje je po tragediji na Okrešlju začel opravljati še naloge reševalca letalca in pri tem vztrajal vse do leta 2012. Bil je tudi prvi jezerski vodnik reševalnega psa. Bolj je bila reševalna akcija težka in nevarna, bolj smo se lahko zanesli na Davotove izjemne telesne sposobnosti, alpinistične veščine in neprecenljivo poznavanje domačih sten in grebenov.
Davo je bil tudi lovec. Tako kot pri vseh stvareh v življenju, je bil strasten in predan tudi pri lovu. Postal je lovski čuvaj, odkrival je že zdavnaj pozabljene lovske poti, zalezoval in občudoval je gamse na najbolj skritih in izpostavljenih laštah visoko v stenah Kočne in Grintovca.
En mandat je bil tudi predsednik Turističnega društva Jezersko, ko je med drugim postavil naš aktualni turistični slogan »Kjer je narava najlepša« in je kot prvi prepoznal vrednost in neverjetno priložnost, da se pridružimo mednarodnemu združenju Gorniških vasi.
Vir: Zbornik 30 let GRS Jezersko
