Pred časom sem sklenil, da ne bom več pisal člankov. A saj veste, kako je z zarečenim kruhom. K temu, da so me ponovno zasrbeli prsti na tipkovnici me je spodbudilo izkrivljeno in enostransko poročanje medijev ob protestnem shodu poklicnih gasilcev pred parlamentom v Ljubljani. Več kot 35 let in pol sem s kolegi delil stres, poškodbe, opekline, napore, uspehe in poraze, zato lahko trdim, da poznam problematiko in tudi vzroke za revolt poklicnih gasilcev v Sloveniji.
Dva dni pred spornim protestnim shodom se je iz Turčije vrnila slovenska reševalna ekipa, ki je v potresu s pomočjo reševalnih psov iskala preživele. Med njimi je bil tudi moj dobri prijatelj Tomaž Dražumerič s psom Gringom, sicer poklicni gasilec v celjski poklicni gasilski enoti. Do neke mere poznam občutke ob takih vrnitvah, ker sem se tudi sam pred skoraj desetimi leti vrnil iz mednarodne reševalne akcije ob katastrofalnih poplavah v Bosni. Na srečo takrat vsaj nismo imeli opravka s toliko
mrtvimi. Ko smo se vrnili v Slovenijo so nas vsi trepljali po ramah, na sprejem je prišla celo predsednica vlade, trlo se je novinarjev. Bili smo »junaki«, prav tako, kot so bili po lanskoletnih katastrofalnih požarih na Krasu junaki številni poklicni in prostovoljni kolegi, ali kot so bile po dveh letih pandemije junakinje medicinske sestre. Toda v nekaj dneh se medijsko zanimanje poleže, od tu dalje pa gre vse po starem. Junaki se spremenijo v bedake, ki za skromno plačilo vestno opravljajo
svoje delo. Politika pa 80 let po koncu druge svetovne vojne nadaljuje državljansko vojno z miroljubnimi sredstvi in ne najde konsenza za ničesar razen kadar gre za bonitete poslancev. Zato se vsakih toliko časa pred parlamentom zbere množica razjarjenih gasilcev, medicinskih sester ali drugih nezadovoljnih delavcev iz javnega sektorja. Če ob tem poči kaka petarda, je to predvsem zato, da preverijo sluh politikov, ki jih sicer nočejo slišati.
Nepravičnost plačevanja poklicnih gasilcev ima že zelo dolgo brado. Ko sem se leta 1982 zaposlil v Gasilsko reševalni službi Kranj so bile plače gasilcev res mizerne. Reševali so nas dodatki za nočno, nedeljsko delo in delo ob praznikih ter dejstvo, da smo si vsi našli kakšno dopolnilno delo med nočnimi in dnevnimi turnusi. Če k temu prištejemo še famozno jugoslovansko inflacijo, je bila edina možnost ustvarjanja prihrankov v tem, da smo za del plače sproti kupovali nemške marke, s
preostankom plače in dopolnilnim delom pa preživeli mesec. Ko smo na zborih delavcev izrazili nezadovoljstvo, nas je direktor gladko odpravil z dejstvom, da je tarifni pravilnik plač sprejel delavski svet. Ob analizi pravilnika smo ugotovili, da je imela direktorjeva tajnica enak dodatek za nevarno delo, kot gasilci, ki smo denimo plezali in gasili po ostrešju tovarne Exoterm ob eksplozijah aluminijevega prahu. Da bi odpravili nepravično obravnavo smo se obrnili na takratno institucijo
družbenega pravobranilca samoupravljanja, ki je sicer globoko sočustvoval z nami, potegnil pa z direktorjem. Po dolgih natezanjih smo dobili nekaj kozmetičnih popravkov plačnega sistema. Zgodba se je nadaljevala tudi po osamosvojitvi, zamenjali so se ustanovitveni akti, tarifni del pa bore malo.
Močno pa se je spremenila izobrazbena struktura zaposlenih kot tudi delovni normativi. Delo je postalo toliko bolj kompleksno, da je danes za mesto vodje izmene potrebna visokošolska izobrazba. Ravno za dvig izobrazbene strukture zaposlenih pa se je tudi povečala skupna masa plač. Ko se je pojavila predzadnja gospodarska kriza, nam je Zakon o uravnoteženju javnih financ za deset let spodrezal napredovanja. Ob ponovni gospodarski rasti so nam vse to obdobje varčevanja na naših
hrbtih delno kompenzirali z nekaj dodatki za plačna nesorazmerja, a bistveno manj, kot so nam pobrali. Prav tako nam dolgih 15 let niso obračunavali dodatka za prehrano za nočno delo. Šele po dobljeni civilni tožbi na mariborskem sodišču smo prejeli neko minimalno nadomestilo, vse ostalo pa je zastaralo. Da nebi pozabili, kako rada nas ima politika, so nas vse moške, ki smo nastopili penzijo med letoma 2013 in 2020 še enkrat udarili po žepu z nižjim odmernim odstotkom za izračun penzije.
Na protestu poklicnih gasilcev v Ljubljani je ministrica za javno upravo v svojem nagovoru o neupravičenosti gasilskih zahtev od nekod privlekla podatek da poklicni gasilec z visokošolsko izobrazbo zasluži čez 3.000€ mesečno. Tega seveda ni argumentirala z nobenim dokumentom, ker enostavno ne drži, razen če po njenem mnenju gasilci delajo pri nas, služijo pa v Avstriji. Resnično stanje plač je povsem mogoče preveriti iz plačilnih list in realnost je žal drugačna od ministričinega mnenja. Huda je tudi trditev, da gasilci zaslužijo mnogo bolje kot primerljivi poklici pomočnice vzgojiteljice v vrtcu ali cariniki. Z vsem dolžnim spoštovanjem do zahtevnega in odgovornega dela pomočnic vzgojiteljic, a vseeno menim, da gre za primerjavo jabolk in lubenic. Vzgojiteljicam na srečo ni potrebno vstopati v eksplozijsko nevarne prostore, se potapljati pod ledeno površino, reševati iz divjih voda, reševati iz kanjonov z vrvno tehniko ali posredovati ob izlitjih nevarnih snovi in
naravnih katastrofah. Še manj pa carinikom. Če vprašate gasilce, njihovo delo ni poklic, temveč poslanstvo, ki zahteva nekaj več kot le opravljanje delovnih dolžnosti.
Agencija Valicon je novembra 2022 opravila javnomnenjsko raziskavo imenovano Ogledalo Slovenije, s katero je preverjala zaupanje ljudi v posamezne poklice in institucije. Na prvih mestih zaupanja vrednih poklicev v Sloveniji so gasilci, sledijo medicinske sestre, znanstveniki in mali podjetniki. Vladne ministre najdemo v zadnji tretjini skupaj z novinarji in državnimi uradniki. Poglavitni problem nezadovoljstva poklicnih gasilcev ni v tem, da so močno preplačani slabo vzgojeni prenapeteži, ki
hočejo izsiliti še več denarja, temveč v tem, da je v 14 teritorialnih gasilskih enotah vsega skupaj okrog 800 poklicnih gasilcev. Če k temu prištejemo še kakih 200 industrijskih kolegov je to še vedno zelo majhen del volilnega telesa, ki nima vpliva na parlamentarne volitve in izbiro vsakokratne vlade. Zato gasilci še vedno ostajajo privesek ministrstva za obrambo, ki pride prav ob vsaki katastrofi, a postane odveč, ko zahteva plačilo ali ureditev statusa. Slovenija je unikum v Evropi, saj kar 75% vseh
struktur zaščite in reševanja predstavljajo prostovoljci, od prostovoljnih gasilcev do gorskih reševalcev, jamarjev, potapljačev, kinologov do radioamaterjev, tabornikov in predstavnikov rdečega križa in karitasa. Kot je država dolžna poskrbeti za zdravstveno, socialno in pokojninsko varnost državljanov, je dolžna poskrbeti tudi za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Ljudje, ki za svoje plemenito poslanstvo žrtvujejo prosti čas, energijo, se usposabljajo in izobražujejo ter tvegajo svoja življenja na intervencijah ji brez plačila prevzemajo večino zahtevnega bremena. Poleg dela Uprave za zaščito in reševanje so poklicni gasilci edina profesionalna struktura v sklopu zaščite in reševanja. Njeno pravično vrednotenje pa se vztrajno izmika, prav tako kot spodobna zagotovitev statusa prostovoljnih organizacij. Dejstvo je, da je povprečen komik lahko minister ali celo predsednik vlade, saj ima za sabo strokovni štab s kompetencami za upravljanje z resorjem, gasilci in reševalci vseh vrst pa se morajo ob reševanju ob nesrečah in požarih zanašati nase in na svoje sposobnosti. Na katerem mestu zaupanja ljudi so že gasilci?
Miran Štular
Foto: GARS Kranj
